»Imela sem krasnega kirurga. V resnici je vse moje operacije opravil robot, kar je neverjetno. Mislim pa, da me je rešila ljubezen. Res verjamem, da me je tokrat rešila ljubezen, ne umetnost. Tik preden sem izvedela, da imam raka, sem se zaljubila«

»Ugotovil sem, da nimam kaj početi. Navajen sem delati, rad hodim na delo. Rad sem vsak dan z ljudmi, uživam v družbi, prijateljstvu in vseh teh stvareh. In nenadoma sem bil za to prikrajšan. In pomislil sem, 'kaj naj naredim.'«

»Zgodovine ne pišejo možje, kot sem jaz.«

»Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal.«

»Seveda imam rad, da me berejo in cenijo, vendar se mi zdi, da je literatura bolj o meni samem; gre za nekakšno mistično komunikacijo s samim seboj, ki je neskončna. Še vedno ne razumem, zakaj to počnem. Zdi se mi kot neke vrste ‘samopopravilo’.«

»Spraševala sem se, ali je legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično.«

»Po eni strani bi najrajši v trenutku, ko sem izvedela za diagnozo, vsemu svetu na glas povedala, kaj se dogaja, da bi vse ženske spodbudila k temu, da gredo na pregled. Po drugi strani pa to ne gre tako. Ne moreš v isti sekundi tega deliti. Niti ne veš, kaj bi povedal, za kaj točno gre. Treba je predelati svoja čustva in postaviti glavo na pravo mesto. Zato sem si rekla: Tanja, ustavi se, vse ob svojem času. Ves čas sem pa vedela, da bom to delila z ljudmi, saj se mi zdi, da je edino pravilno, da se o tem pogovarjamo na glas in odkrito, saj je tega res veliko.«

»Mislila sem si, da se nimam ne za rusko ne za judovsko avtorico, še manj pa za predstavnico ruskojezične literature z njenimi nakladami in razstavnimi paviljoni. Zdaj na vprašanje, kdo sem, odgovarjam: ruska pisateljica.«

»Zdaj sem v sedemdesetih letih, ne vem, koliko romanov bom lahko še napisal. Zato sem bil trdno prepričan, da moram to zgodbo napisati z ljubeznijo in si vzeti na pretek časa, da jo dokončam.«